Odprta so vsa vrataPovsod po svetu divjajo preganjalci,
toda najhujše je tisto preganjanje,
kadar te nihce ne lovi, pa se vendar
obnašaš kot izgubljena divja zival,
ko jo nevidni lovec zasleduje: ce
sediš doma v delovni sobi in piješ kavo
ali se v uradu dolgocasno preteguješ
in te niti najdrazja cigara v ustih
ne reši grozovitega obcutka krivde in
te ima nekdo resnicno v pesti, da se
potiš od smrtnega strahu in najrajši
sploh ne bi vede! zase ali pa bi se
pri prici vrgel iz devetega nadstropja.
To preganjanje je najstrašnejši beg
pred samim seboj in najusodnejša ujetost.
Nic ti ne pomaga, vsa vrsta so odprta
in vse pištole so ti na razpolago, ti
pa se sredi temne noci ali jasnega dneva
ne moreš niti ganiti od smrtnega strahu
pred neznano in neizrekljivo usodo.
Edvard Kocbek (Sveti Jurij ob Ščavnici, Eslovenia, 1904 - Liubliana, 1981). Ensayista, poeta y traductor. Premio Prešere 1964.